Karkoli v življenju narediš, je vedno dobro, da prej dobro premisliš, če le imaš čas. In sedaj imaš čas - vzemi si ga. Pogledali si bomo znan protest kitajskih študentov na Trgu nebeškega miru (Tiananmen), leta 1989. Med protestom je bilo pobitih veliko protestnikov.
Navaden, nerazmišljajoč in neljubeč človek, povprečen prebivalec tega sveta (kot sem bil tudi jaz) vidi na filmčku bodisi samo pogum moža, ki je premagal celo kolono tankov bodisi nesposobnost kitajske vojske, katero zasmehuje. Poglejmo si dogajanje z druge perspektive.
V tem filmčku vidimo neverjeten pogum kitajske vojske in predvsem vodje tankovske enote. Če si poveljnik tolikšnemu številu tankov, si že kar visoko na hierarhični lestvici, a nad teboj so še drugi. Poveljnik je dobil ukaz, kam mora iti in kaj narediti. Pot mu prepreči nek možak, ki skoči pred njegov tank. Poveljnik ima toliko srca, da ga ne povozi in kaj se zgodi? Za njim nastane kolona. Vojska obstoji. Čas mineva in možak se ne umakne. Čas mineva in vojaki za poveljnikom začnejo vršiti pritisk nanj. Vsaka sekunda se zdi poveljniku kot minuta in možak stoji pred tankom mnogo, mnogo sekund. Na poveljnika se znašajo vojaki, ki so pod njegovo komando in na poveljnika vršijo nasilje njegovi nadrejeni in na poveljnika vrši pritisk človek, ki se noče umakniti. Kličejo ga po telefonu in kričijo nanj. Neupoštevanje ukazov v vojski v takšnih razmerah je strogo kaznovano, še posebno v državah kot so Kitajska, Irak, Amerika, Slovenija - praktično v vseh državah, v katerih ljudje cenijo denar in svoje ugodje bolj kot življenje. Poveljnika lahko obtožijo izdajstva, lahko ga ubijejo in lahko ubijejo tudi njegovo družino. Lahko ubijejo samo njega, njegovo družino pa vržejo iz vojaškega stanovanja na cesto, lahko izgubijo službo, možnost izobrazbe in dostojne službe... In tudi če ga ne ubijejo, ga bodo vedno zasmehovali kot neumnega poveljnika, ki je poveljeval skupini tankov, katero je zaustavil en sam neoborožen človek. Vse življenje bo deležen posmehovanja. Kaj bi storil ti na njegovem mestu? Bi povozil protestnika?
Prav možno je, da sta si bila poveljnik tanka in protestnik v sorodu. Lahko sta si bila brata, lahko je bil protestnik brat poveljnikove žene, lahko je bil njegov dober prijatelj, lahko je bil celo njegov edini sin. Če si nista bila v sorodu, potem pa sta pogum in srce poveljnika vredna vsega spoštovanja. Izredno malo ljudi bi storilo to, kar je storil poveljnik. Izredno, izredno malo. Veliko ljudi se boji podrejenih, nadrejenih in veliko, veliko ljudi bi pritisnilo na plin in povozilo človeka. Rekli bi si: "Pa bi se umaknil, sam je prosil za to." Velika večina ljudi bi to storila in to bi storil pred leti tudi jaz.
Da storiš to, kar je storil poveljnik, je potrebna velika ljubezen. Kot že rečeno, lahko sta si bila v sorodu. A ker protestnik ni razmišljal, je tudi to pripomoglo do nadaljnega razvoja dogodkov - do velikega pokola protestnikov. Ljudje, ki ne gradijo svojega življenja na ljubezni, živijo v strahu. Sprašujejo se: kaj bodo drugi rekli, kaj mi bodo drugi naredili itd. Svoje življenje gradijo tudi na ponosu. In ko se enkrat nakopičita strah in ranjen ponos - takrat to eksplodira. To, da je celo skupino tankov zaustavil en sam človek, je zagotovo ranilo vojaški ponos številnih vojakov in nato so lažje začeli s klanjem svojih ljudi... številni so si bili zagotovo tudi v sorodu... Z agresijo so sprostili svojo napestost, napetost, katero je pomagal v njih nakopičiti tudi "junaški" protestnik.
V tem pogledu je bil protestnik nespameten. Junak je bil poveljnik tankovske enote in njegovo srce. Ker pa ni gradil svojega življenja izključno in popolnoma na ljubezni, je sledil krvav obračun in uničenje številnih življenj. Sovraštvo rodi sovraštvo in ljubezen rodi ljubezen.
Podoben primer se je zgodil v Izraelu. Američanka Rachel Corrie, rojena istega leta kot jaz - to je 1979, je leta 2003 preživela nekaj mesecev pri palestinski družini. Ko so se izraelski vojaki odločili z oboroženim buldožerjem zrušiti hišo palestinske družine, se je postavila v bran s svojim telesom. Bila je ena izmed številnih. Buldožer jo je po določenem času povozil. Uradna preiskava je sicer pokazala, da je ni ubil buldožer, ampak da jo je ubila leteča opeka :)
Povem vam, kaj jo je ubilo in dobro poslušajte. Ubila se je sama. Ni je hiše na svetu, ki bi bila vredna tega, da kdo zastavi svoje življenje zanjo. Če želijo uničiti hišo, naj jo uničijo. Ubila se je sama in ubili so jo Izraelci, ki so vozili buldožer. Kdo je kriv za njeno smrt? Pomanjkanje ljubezni in razvrednotenje človeškega življenja. Ljubezen je tista, ki postavi človeško življenje na drugo najvišje mesto. Če človek ljubi najprej Boga, ki je ljubezen, potem ljubi tudi človeško življenje. Moje, tvoje - življenje vseh ljudi je enako-vredno. Daleč vrednejše od ene uboge hiše, kot je mislila Rachel in daleč vrednejše od ene uboge plače, zasmehovanja, in možnega kaznovanja nadrejenih, kot je mislil voznik buldožerja.
Sprva se ljudem zdi, da sta bila kitajski protestnik in Rachel miroljubna. Ne vidijo velikanskega nasilja in pritiska, ki sta ga vršila na ljudi, ki so sedeli v večtonskih vozilih. Izredno redki ljudje zdržijo takšen pritisk. Izredno redki - samo tisti, ki bolj kot človeško življenje cenijo samo ljubezen.
Napisal sem samo dva primera - a takšni primeri se dogajajo povsod. Niso samo velikanski protesti tisti, kjer pokažemo zaničevanje življenja. Ko hodite po Ljubljani, vas ljudje še opazijo ne. Za njih ne obstajate. Ne samo, da ste za njih mrtvi, saj ljudje opazijo truplo - za njih ne obstajate. Gledajo skozi vas, kot da vas ni. Ker bolj občutim stvari in nisem več "robot", vem, kako to vpliva na navadnega človeka, vem, kako ga to prizadane in vem, da se tega noče zavedati. Name to nima kakšnega posebnega vpliva, razen tega, da mi je hudo za ljudi, ki tako razvrednotijo človeško življenje in tudi za tiste, ki jih to prizadane. Tudi sam sem včasih tak in ko to opazim, skušam to popraviti. Nikoli nisem tako reven, da ne bi sočloveku podaril vsaj pogled in nasmeh. Vsaj na ta način pokažem, da je življenje bližnjega za mene nekaj vredno.
Redki ljudje so v življenju videli vsaj malo moči ljubezni in zato mislijo, da nakladam in da nisem realen. Poglejte, kamor vodi življenje brez ljubezni, je smrt in uničenje - to veste. Jaz sem pa videl, kaj je zmožna narediti čisto majhna, majcecina ljubezen. Napisal bom o teh nekaj izkušnjah... Edina zadeva, ki resnično deluje, je ljubezen. Nekaj je nakladati o ljubezni kot to počne večina ljudi in religij, in nekaj drugega je vedeti in pokazati, kje jo lahko vsakdo dobi. Zato pa pišem knjige in blog, da bi izvedeli, da bi jo sprejeli in da bi vam spremenila življenje.
Življenje brez ljubezni je ničvredno. Vrednejše so hiše, plače, udobje, ponos in hvala ljudi. Zaradi tega so ljudje brez ljubezni do ljubezni in do človeka pripravljeni ubiti ali škodovati eden drugemu. In kakor razvrednotijo življenje svojega bližnjega, tako razvrednotijo tudi svoje življenje. In to je neumno. Življenje brez ljubezni je ničvredno in neumno. Začnite razmišljati in prejmite ljubezen. Ljubezen premaga ves strah, čisto vse in ni neumna.
Malokomu se vsaj približno sanja, kaj je ljubezen. Veliko ljudi misli, da ve, kaj to je - a izredno redki so, ki jo vsaj približno poznajo. Tudi jaz sem mislil, da vem, kaj je ljubezen - a hvala Bogu, ljubezen je nekaj povsem drugega, odličnejšega - kot je bila moja zgrešena predstava o njej.
